BLANKIN SVET UJETIH TRENUTKOV*

Snow!

2012-02-07T01:36:00.000+01:00

I just LOVE IT!

;)))

4wear

2012-02-05T11:43:00.001+01:00

Zadnje čase sem res mogoče malo zanemarila tale kotiček, ampak obljubim, da bo vnaprej malo bolje.

Spet sem bila na obisku v prijetni štcuni Fourwear.
No, na obisku sem velikokrat, ampak Nikon ponavadi takrat doma počiva.Tokrat sem ga vzela s sabo.
Kreativni Zek crew je zopet prepletal barve in oblike. Zopet so naredili nekaj posebnega. Nekaj kar ima samo Fourwear. Unikatna domišljijska popestritev trgovine. I like! :))

V Fourwear-ju po novem dobite tudi cel kup flajerjev različnih prireditev. To je kul, ker je bilo včasih tega veliko več, danes pa moraš preiskati pol Ljubljane da najdeš flajer s katerim boš imel na nastopu svojega naj DJ-a popust.

Pa še to, da ne pozabim. Podaljšali so razprodaje ;))))

In ne to ni plačana reklama, je zgolj support. Support v podporo mladim podjetnikom in kreativcem. In pa sporočanje širši javnosti, da obstaja trgovina, ki si zasluži res vseh deset pik. In trgovina z določenim delom ponudbe, ki jo dobite samo pri njih. In trgovina, ki se maksimalno potrudi za dober in kul odnos s stranko in ne grize in ni tečna in te ne pozdravlja z zasafriranim obrazom! ;)) Tega manjka pri nas, res manjka!

Pa še ena direktorska :)))))

Če bo kdo naokoli, so v centru Ljubljane na Wolfovi 10a.

Jutranja kava in mini biskvitki!

2012-01-23T12:53:00.004+01:00

Brez jutranje kave si ne predstavljam dneva!
Pa ne samo ene. Najmanj dve zjutraj potrebujem,da začnem lahko normalno funkcionirat. In to take, močne. Turške, brez šparanja s kofetom. In zraven obvezno sokec. Ni važno kakšen, samo da mi malce posladka okus.
Sem grozen kafe addict! Ne spomnim se dneva, da bi se kdaj začel brez kofeta. In tudi ne dneva, da bi spila manj kot dve kavi na dan. Ponavadi jih "nesem" v povprečju kakših pet. Ogromno ane. In nimam visokega pritiska (hvala bogu) :))) .
Danes sem poleg sokca , jutranjo kavico "sladkala" z mini okusnimi biskvitki.
Spekla sem jih zvečer (spet ena simpl sladica) in še preden so bili do konca narejeni so že šli. En pladenj, v momentu.
Fino je imeti sladkosnede osebice zraven sebe, ki ti dajo še dodatne potrditve in motivacijo za vso nadaljno peko. Zato zadnje čase tudi toliko pečem in ustvarjam, ker potrjujejo da je dobro :)))

Če zaupam recept;

*4jajca
*20dag moke
*20dag sladkorja (čeprav ga sama vedno dam vsaj četrt manj!)
*pol dcl olja (tudi tega dam manj)
*1 pecilni (tudi ta gre vedno vsaj na pol!)
*1 vanilin sladkor
*rum po potrebi in okusu
*marmelada
*2 veliki kisli smetani
* kokosva moka
*peki papir

+dodatno kakav

Jajca, sladkor in vanilin sladkor premešamo (jaz to storim kar z mešalcem), potem dodamo še moko, pecilni prašek, olje, rum (in v drugi fazi še kakav-glej spodaj).
Vse skupaj spet premešamo (z mešalcem ) in vlijemo v pekač (na peki papir). Pekač naj bo višji.
Pečemo nekje cca 15 minut; odvisno od vaše pečice. Načeloma sama nikoli ne gledam na uro ampak v peč kaj se dogaja in ko se mi zazdi, da je stvar pečena, probam z vilico če je pečeno tudi na dnu.
Ko je biskvit pečen ga vzamemo iz pečice in spet položimo na okensko polico da se ohladi.
Med šivalnimi potrebščinami pobrskamo po malce debelejši nitki, jo napnemo in z nitjo prerežemo biskvit na pol. Prereže se veliko lepše kot če bi rezali z nožem in predvsem precej lažje.
Spodnjo polovico navlažimo z mlekom. Najlažje je vlažiti z žličko in polivati z minimalnimi "požirki".
Navlaženega nato namažemo z marmelado ali džemom (jaz sem tokrat uporabila bananin džem) in kasneje še s kislo smetano. Na koncu na debelo posujemo še kokosovo moko. Enako storimo z zgornjim delom biskvita, le da malce bolj navlažimo zaradi zapečene skorje.In razrežemo na mini kvadratke.

Če bi recimo želeli narediti peciva za več ljudi in bolj pisane oblike (v smislu marmornega kolača) je postopek enak. Samo podvojimo sestavine v svojo posodo in na koncu dodamo še cca 7 žlic kakava. V pekač najprej nalijemo eno maso in potem čez še drugo. Ne rabimo nič mešati, ker se bosta masi sami premešali.In seveda potrebujemo tudi večji pekač.
Moja sladica je bila pečena na tak način. Ker nas je veliko :))

Ko je vse skupaj že narejeno, postavimo za nekaj časa v hladilnik.
No, moja sladica hladilnika ni dočakala in je šla papa, v momentu :)))

Lovely odpira prva vrata

2012-01-20T20:25:00.000+01:00

No takole, pa je že čas semizdi, da prestavim vse kar se tiče naše mini znamke Lovely na svoj blog, da bo foto lahko še naprej lepo funkcioniral po svoji prvotni namembnosti.

Lovely by: Happy Home blog.

Imamo že enega pridnega spremljevalca (hvala :))) ). In tudi uvodni post z zgodbo.
Od zdaj naprej se bo tam veliko dogajalo; tako na foto področju, besednem kot seveda ustvarjalnem.

Zaenkrat smo še čisto malo skrivnostni iz poslovnih razlogov. A že drug teden, v začetku tedna, ko uredimo še zadnje malenkosti iz dolgočasne papirologije, štartamo na ornk in pokažemo vse,no skoraj vse :))).

Vsi skupaj ste iskreno vabljeni :))))

Puding torta z banano!

2012-01-19T23:28:00.000+01:00

S klicajem ja! Ker je to res ena neverjetno in nesramno dobra sladica/torta/pita/nekej pač, in verjetno najhitreje narejena od vseh ostalih!

Če štejem čas priprave (v zimskem času in z minusom zunaj) je v pol ure več kot fertik!
Priprava skoraj ne zahteva čisto nobene posebne sestavine in če se ti popoldne zahoče nekaj posebno dobrega in sladkega in domačega, jo v pol ure pripraviš, še malce počakaš da se ohladi in voila :))

Verjetno jo že večina pozna, ampak ker verjamem da je tu nekje še kakšen tak ki je ne (jaz je pred enim mesecem še nisem), prilagam recept.

Potrebujemo :

*2 pudinga (okus po izbiri) -moj je bil vanilija
*1,5 mini paketka Albert štirioglatih keksov
*6-7 žlic sladkorja
*1 liter mleka
*0,5 litra sladke smetane
*2 Kremfix-a
*žlico kakava
*3-4 banane

Najprej pripravimo posodo in vanjo položimo eno plast keksov.
Na kekse položimo na kolobarčke narezano banano.
Nato pripravimo puding na običajen način (oba naenkrat).

Polovico pudinga razlijemo po keksih in bananah.
Na hitrco spet položimo eno plast keksov in banane.

In nato spet zalijemo vse skupaj s pudingom.
Počakamo da se ohladi. V tem momentu ko se zunaj vije fin mraz je pametno položiti na kakšno okensko polico. Prvič nam ni treba umikati stvari iz hladilnika (če pač nimamo placa), drugič pa velja dejstvo da se ob zunanjih temperaturah in vetru, prej ohladi.
Na koncu stepemo še smetano (v smetano dodamo malce vanilinega sladkorja in 2 kremfixa da bo stala), posujemo na malce bolj debelo s kakavom in....

Dober tek :)))))

Lovely, mini brand

2012-01-17T13:12:00.000+01:00

Že nekaj časa nazaj sem tukajle namignila o nečem, kar se bo letos dogajalo.
In danes lahko ta namig še malce bolj razširim.
Dogajala se bo kreativnost. Ustvarjanje najrazličnejših tekstilnih izdelkov izpod rok moje mame in mene.

Zgodbo o celotnem nastanku si boste v kratkem lahko prebrali na blogu o Lovely izdelkih, nastanku le-teh, pa tudi o ostalih zanimivostih s podobno tematiko.

Na začetku pomladi pa odpiram še novo spletno trgovinico z najrazličnejšimi izdelki; tako za ženskice kot za moške, za prijetnejši dom in tudi tako čisto za okras.

Trenutno urejamo še zadnje mini stvari, da bo štimalo kot je treba in ko vse skupaj postavimo na noge, seveda obvestim.

Nekaj predogledov:

Pa še teaser izdelka, ki je trenutno v izdelavi:

:)))

Blanka kuha!

2012-01-14T17:15:00.002+01:00

Ja Blanka tudi kuha.
No, po pravici niti ne maram kuhat kaj preveč. Se mi zdi, da ga ni drugega gospodinjskega dela, ki bi mi šel tako na živce kot kuhanje. Že ko kuham se vmes najem vseg vonja in na koncu mi stvar skuhana izpod mojih rok sploh ni bohvedi kaj dobra. Potem je tud še vonj hrane (predvsem pečenja!), ki se vpije v oblačila in lase in najbolj mi gre na živce to, da na ta vonj pozabim. Pa se veselo prošetam po npr. trgovini, kjer ta vonj pride še posebno do izraza. In smrdim sama sebi in verjetno še kakšnemu drugemu naokoli :)))
Seveda, se dogaja da se pozabim preoblečt, las si pa seveda ne bom prala po vsaki kuhi kosila.
Potem je tu še murphyev zakon. Vsakič ko se česa posebnega lotim ali najdem kakšen nov super dober recept, mi manjkata vsaj dve stvari! In medtem, ko ali ni časa ali se mi ne da skočit do trgovine, vmes zakuham mulo in prisežem da jutri ne bom več kuhala! No, pa vseeno, treba je, kajne :)) .

Bistveno je tudi to, da ne maram da se kdo vtikuje v moje kuharske postopke.In ker se vsi tako zelo radi je potem to še dodaten razlog, da me veselje mine.

In pa kuhanje ali pečenje večih stvari naenkrat. Težko razumem, kako lahko moja mati peče zrezke, duši zelenjavo, peče pomfri in pripravlja solato naenkrat. Velikokrat si ob kuhanju več stvari hkrati pridržim pravico do tega da je vsaj ena stvar malce zažgana. :D In ko sem prijela še fotoaparat v roko...... Tega ne razumem, kako vam pa še to zraven rata :)))))) Zame je vse to preveč.

No, pa da se ne bo slišalo da sem ena bedna zanič gospodinja...Delam lahko prav vse drugo in nič me ne moti. Brisanje prahu, sesanje, likanje, pospravljanje, pomivanje tal, pomivanje oken,..Nobenega problema. No, razen če kuhanju dodamo še dopustniško pomivanje posode (kjer nimajo pomivalca). Tega tudi ne maram :)))
Načeloma sem pa čist kul gospodinja :)))

Danes sem skuhala rižek z gobicami in korenčkom in spekla zrezke .

Recept? Nič kaj težkega.
Nakuhamo rižek. Sama kuham paraboild rižek v vrečkah, ker je najbolj simpl in težko se razkuha.
Narezala sem šampinjone in korenček in to dvoje pričela pražiti na minimumu olja.

Ko so se šampinjoni malce zapekli sem zraven dodala osoljene in začinjene zrezke. In en na majhne koščke narezan paradižnik. Vse skupaj sem še malce popoprala in čez posula mleti česen.

Meso in gobice pečemo toliko časa, da se meso speče. Potem vse skupaj prestavimo v drugo posodico in pripravimo isto ponev za riž.
V drugi ponvi sem na večje kose narezano čebulo popražila s posušenimi lupinicami limone.Čebulo pražite toliko časa, da vam bo odgovarjala. Jaz jo vedno malce prežgem, ker ima tako boljši zapečen hrustljav okus.

Riž vržemo v posodo, kjer smo prej pekli meso, ga parkrat preobrnemo, da se napije soka in nanj stresemo gobice s korenčkom in čebulo. Malce podušimo (dve minutke) in jed je pripravljena.

Dober tek :))))

P.s. Vseeno sem na koncu ugotovila, da je bilo kuhanje v družbi Sigme prav zabavno :)) Še bova ponovili.

Maša in Sigma 50mm

2012-01-12T14:52:00.000+01:00

Navdušena! Zelo zelo zelo! Zelo!
Sicer se še privaja na objem mojih rok, ampak vseeno nama gre odlično! Odličen objektiv, z odličnim blurom, odličnim bokeh-om, ostrino,....
Tole je bil definitivno moj najboljši nakup v življenju (dokler si ne bom uspela privoščit kakšne 85ke 1.4 ).
Fotografija z Mašo je testna.Se pravi, nobene posebne umetnosti, razen naključen miren škljoc. Toliko da pokažem.
Zdaj se greva pa s Sigmo bolj konkretno podružiti :))))

Ana

2012-01-10T15:32:00.004+01:00

Naša Ana.
Navihanka, ki jo vidim le parkrat na leto in takrat pokoristim čas za vse, tudi za lovljenje v objektiv.
Tokrat sva spet posneli par fotografij. In samo tokrat še z dobro staro 105ko.
Že jutri se družinici objektivčkov pridruži še 50ka :))))
In zeloooo sem navdušena :)))
Držim pesti le, da bo delala kot urca :)

Spomin na poletje

2012-01-09T15:33:00.000+01:00

Ponavadi je tako, da ko pridemo iz morja že razmišljamo o tem kje bomo za silvestrovo. In po silvestrovem začnemo razmišljati kam gremo za čas letnega dopusta.
Malce sem brskala po internetu in si ogledovala kotičke Dalmacije, ki bi jih letos obiskala.
Vse googlove fotografije plaž, malih obmorskih mest in ribiških vasic so mi naredile veliko skomin. Lotila sem se brskanja po računalniku in odkrila sem teh nekaj, ki jih iz nevemkaterega razloga še nisem uspela objavit.

Medpraznično kofe v Fourwear shop-u

2012-01-07T00:15:00.002+01:00

Vonj po potici se je razdišal.
Z do zadnjega kotička obloženih miz, smo se fino najedli.
Silvestru smo pošteno nazdravili in optimistično vstopili v novo leto.
No, neglede na skoraj že pozabljene praznike, jaz še vedno hranim nekaj fotografij, ki sem jih posnela prav v prazničnem času.
Prednovoletni dnevi so vsako leto popoln kaos in kaj hitro pozabiš na to in ono.
No na fotografije nisem pozabila, le časa mi je kronično primanjkovalo.
Kot že naslov pove, fotke govorijo o medprazničnem času. Dogajajo se v dbest trgovinici Fourwear. Kofeta nisem slikala, ker vsi vemo kako izgleda, sem pa posnela nekaj ostalih zanimiv stvari, ki se tam nahajajo. No, vse se nahaja, le smrečico so podrli. Popuste pa še imajo in s ponedeljkom še dodatne, razprodajne :)))) .

Silvestrska večerja

2012-01-05T10:41:00.001+01:00

Če gre verjeti vražam naših babic in prababic, potem naj bi se baje celo prihajajoče leto nanašalo na zadnji dan lanskega leta ali prvi dan novega leta (kateri dan točno, pa res pravi vsak drugače, tako da gledamo na kar oba).Torej, treba se je veliko smejati, veseliti, veliko dobrega popiti in tudi veliko dobrega pojesti.
Tudi mi smo se precej držali slednjega reka in če gledamo na to vražo, bo naše leto veselo, nasmejano, napito in preceeej najedeno in oblegano z zelo dobro hrano! In dobra kosila bo kuhal moj fant,ki nam je tudi pripravil celotno silvestrsko večerjo, kar je pa sploh najboljše od vsega :)))

Če zaupam meni:

*praženo domače kislo zelje
*telečja pečenka pečena v pečici s korenčkom
*pražen krompir
*začetni kozarček rdečega vina

Sladice pa ni bilo. Razen če Domačica piškoti štejejo :)))

Večerja je bila odlična in naj bo odlično tudi celotno leto 2012 in prosim naj ne bo konec sveta, ne zdaj, ker reeees ni primeren čas :))))

Nuladvanajst letu naproti

2012-01-04T01:11:00.000+01:00

Zamrzznjena Rakitna in mrzzzla Podpeč

2012-01-03T02:36:00.000+01:00

Bilo je v nedeljo na Božični dan.
Ker sva nekaj mini praznovala in ker že res en lep čas zaradi tempa nisva bila nikjer skupaj prav tako zares, sva odrinila proti Rakitni.
In teži me, da povem na glas. Rakitna ni prav nič več fotogenična in všečna! Prevelik hotel z dodatnimi prevelikimi in v okolje ne zlivajočimi se, apartmaji je tam prej odveč kakor neka kul pridobitev.
Ok, so dali možnost da se Rakitna še nekako bolj turistično razvije in ponudi možnost prenočitve v deželi svežega in zdravega zraku. Pa da kakšna oseba več dobi delo. Ampak to so pa tudi vsi plusi.
Gmote umetnih materialov s katerimi je sestavljena stavba me motijo, ker enostavno, četudi so imitacija, ne pašejo v to okolje. Moti me to, da so ponovno napravili okrepčevalnico s tričetrt premalo sediščnimi kapacitetami. Zopet se folk gužva, zopet čakaš na mizo da bi spil tisto ubogo kafe, sto let. Ko mizo končno dobiš pa zraven le-te pokasiraš še razen (nevzgojen?) folk, ki se v upanju na to, da boš kafe spil ekspresno, postavi kar zraven tvoje mize in te čaka in čikira v skodelo. In slej kot prej te vse skupaj mine, pohitiš s kofetom in greš. Adijo. v dolino.

Ker sva bila nekako še in the mood in nama trušč na Rakitni ni pokvaril dneva, sva se mimogrede ustavila še pri Podpeškem jezeru.
Sanjsko!
Nikjer žive duše, le dva skoraj že zamrzjena človeka, ki sta se šla najbolj neumen šport(!?) na svetu (ribolov). Brunarica prazna, okolica prazna. Tišina. Sem in tja se je zaslišal le lajež sosedovega psa in mukanje krav.
Tam sva ostala malo dlje, čeprav naju je že zeblo po domače "kot cucka".
In tudi narava je ostala še nekako pristna. Taka, kot je že vsa leta odkar se pri jezeru ustavljam.
In še se bom! :)

***

2011-12-29T16:10:00.001+01:00

Barbi z bušijem

2011-12-28T13:25:00.000+01:00

Verjetno se še spomnite Barbare (klik, klik, klik ) s katero sva predlani poleti in lani pozimi uživali v toplem popoldnevu in mrzlem dopoldnevu. Jaz za objektivom, ona seveda spredaj.
Takrat je bila še mlada navihanka.
Danes pa je tik pred tem, da postane mamica svoji mali kepici.
Ko sva popile najino ogromno dozo jutranje kave, sva vmes napravile še par posnetkov.
In obe sva navdušene :))
Zdaj pa čakamo na prihod male kepice :))) Potem pa še kepica dobi svoje strani tukajle. Imam občutek, da jih bo veliko :)))

Lovely bokeh

2011-12-26T22:03:00.001+01:00

I love bokeh! V vseh možnih oblikah in likih.
Ponoči, ko nisem mogla spati (preveč kofeta preveč pozno :D ) sem gulila sprožilec in študirala kako bi napravila zanimiv bokeh z novoletno jelko.
Na koncu sem naštudirala to, da sem na makro objektiv in na ror (sončna zaslonka ) namontirala šablono z različnimi oblikami. Nekaj posnetkov mi je sicer uspelo, vendar verjamem, da stvar veliko bolje in lepše nastane z uporabo kakšnega fiksnega 50 npr. objektiva.
No, še kakšen teden, pa bo tudi mojga Nikona krasila Sigmina lepotička :)))) In skupaj bova ustvarjali še lepše bokeh-e :)))

Prijetne praznike želim vsem skupaj!
En del smo jih sicer že prebrodili in ostane nam samo še najdaljša in najbolj razvratna noč v letu. Naj bo čimboljša, čimlepša, naj bo vse v 2012 tudi lepo in imejte se skrajno fino :)))
In po pameti ;)

Srečno!!!

Moj svet bodo preplavile pike, zacveteli cvetovi, prelila se bo barvna domisljija...

2011-12-21T17:08:00.001+01:00

Nitke, igle, knofki, fino blago, fine ideje. Dva para pridnih in ustvarjalnih rok.
Veliko želja, idej, pričakovanj....
Uresničevali bomo. Naše sanje in vaše želje.
Usklajevali barve, oblike vzorce, materiale.
Ustvarjali fine reči za pridne in poredne punce. Kakšen kotiček se bo našel tudi za fante z izbranim okusom.
Skratka nov pisan svet pik, cvetov, barv in domišljije.
Kmalu v 2012.

Več zaupam kasneje :))))

En giro po Trstu

2011-12-14T13:44:00.001+01:00

Trst, nekoč naš, danes Italijanski. Tako pač je.
Zanimivo je, da v vseh teh letih odkar brcam po svetu, še nisem bila v Trstu. Ok, bila sem enkrat, ampak ker sem bila takrat še dobesedno v plenicah, se Trsta ne spominjam. Edini spomin, ki ga hranim (tako miselno kot fizično) pa je barbika s sesalcem, ki so mi jo takrat tam kupili :))

Stavbe, ostanki zgodovine, ulice, razgled...Vse to je bilo zame čisto novo.
In nad videno novostjo sem bila navdušena. Mogoče je tema priredila še kakšen neurejen kotiček, ampak meni na splošno se zdi mesto lepo in urejeno.

Še vedno pa sem impresionirana nad Italijanskimi čudnimi cestami in križišči in vožnjo Italijanov. Križišče, cesta, zavoj...Se mi zdi, da vse to poteka z enako hitrostjo. In daleč od omejitev. Ampak ok, sva merkala nase, večkrat pogledala v obe smeri, pohitela čez prehod...Pa sva še cela :))

Še ena zadeva ob kateri mi je zastal dih. Sredi Trsta so postavili velik šotor. V šotoru so mesto našle večje umetne jaslice in zraven (sicer ne vem s kakšnim točnim namenom) so izza ograj svoje nosove molile različne živali. Kamela, osli, Lame, Koze, ovce, kosmati bčki . Živali so bile prijazne in nežno so se muzale k otroškim ročicam, da so jih pobožale. Seveda tudi k moji. Vendar. Ne podpiram takih razstav. Sem izjemen živaloljubec in nekako sem bila vsa vzhičena ko sem roke stegovala samo do ovc, kaj šele do ostalih živali.Vedno čutim neko potrebo po tem, da jih potrepljam po telescu in jim v mislim govorim, da bo vse še ok in da bodo kmalu imele mir, ko se ljudje zaprejo v svoje hiše.t. Preveč je hrupa, trušča, ljudi, za vse te živali. Ampak na žalost tako je. Človek je gospodar. Človek si privošči. In če si žival človeka privošči....Beden in žalosten sistem....

Sicer s kolegom prav dosti časa zaradi različnih opravkov nisva imela, sem pa vseeno uspela nekaj stvari ujeti v objektiv. Precej zabavno je izpadlo fotografiranje v tamkajšnjem H&M-u, no, če gredo lahko psi v trgovino gre pa tudi lahko moj Nikon :))
Fotke pa zopet; nekaj mojih in nekaj izpod uča in prsta Boštjana T.

Grad Bokalce

2011-12-07T10:55:00.000+01:00

Še vedno sem doma, še vedno sem kripelj :))
Blog že nekaj časa sameva in ker to ni v moji navadi, sem malce pobrskala po arhivu za še ne objavljenimi fotkami.
Našla sem tole fotko gradu Bokalce.
Tole je grad mimo katerega se je že marsikdo peljal in marsikdo se mimo pelje večkrat na dan.
Že nekaj desetletij ne igra več svoje grajske vloge, tudi vloge muzeja ali česa podobnega še ni nikoli imel. Je grad s stanovalci. Zato je verjetno širši javnosti tudi precej nezanimiv.
Ampak je pa fotogeničen. Sploh ob sončnih zahodih, ki za njegovim hrbtom prelivajo svoje fascinantne barve in vetru, ki riše zanimive oblake.
Tudi sama se mimo peljem in hodim mnogokrat.In tokrat sem se pomojem prvič ustavila in pogledala z druge perspektive-s kukalne perspektive fotoaparata :))

Vintic Katarina

2011-11-28T21:50:00.004+01:00

Trenutno sem lepo zapakirana med štiri stene z ogromnimi antibiotiki, Lekadoli, čajem pred sabo, zavita v toplo deko in z gmoto ledu na licu.Ja zobek me daje.
In ker imam za dodatek še vročino in poleg tega obraz khm, neke čudne oblike, mi drugega kot da v postelji šarim po računalniku in z enim učem kukam v televizor, ne preostane.
Ampak ok, mogoče je včasih dobro da pride do takih stvari, ker sem danes uspela odkrit kar nekaj novih reči in obdelav.
Ker že ptički čivkajo na veji in žabice regajo v sosednji mlakuži, da obožujem vintič obdelave (in vse ostalo kar je povezano s preteklimi časi) sem tudi tole serijo obdelala v nekem recimo lomo stilu.
Meni kar sede, tako nekaj čisto mojega :)))

Stara Ljubljana

2011-11-23T18:44:00.001+01:00

Aida Muratovic

2011-11-20T23:19:00.002+01:00

Kot model na Nikon foto dnevu.
Foto: Blanka&Boštjan

Nikonov dan fotografije

2011-11-19T22:50:00.001+01:00

Nikon, Nikon, ljubezen moja :))) Hehe
No, predmetno vsekakor najljubša in najslajša stvar, ki si jo lastim.
In ker so Nikonovci kul, so zopet priredili prav poseben event, kjer se ljubitelji, lastniki, bodoči lastniki in ostali firbci lahko za par ur naužijejo marsičesa.
Zopet so postavili na ogled in probo vse svoje mašince, nam častili par modelov in znanih osebnosti, da smo jih lahko poškljocali od mezinca pa do zadnjega lasa na glavi. In bistvo...Event se z lanskim ne more primerjati!
S pozitivne strani!

*Svetlobni pogoji so bili veliko boljši!Lani so bili katastrofalni.
*Modelov je bilo več; v smislu preoblek, postavitev,...
*Predavanja so bila za vse! Lani smo tisti, ki se nismo uspeli pravočasno prijaviti, izviseli.
*Pogovor s starimi dobrimi mački fotografije; Arne je itak en fenomen in največji car! :))) I love Arne, hehe :))
*Sicer Nikon ekipa na to nima vpliva, ampak kovčkarjev je bilo manj in lažje se je bilo prebiti modelu direktno pod noge

Edina žalost, ki me je obšla je bila ta, da letos s sposojenim fotoapratom ali objektivom in svojo kartico v njem nisi mogel stran od mize. Ampak ok razumljivo, folka je bilo ogromno, mimogrede bi kdo kaj odnesel.

Če zaključim z vtisi, lahko rečem da je bilo res kul. Z mano itak dobra družba, vse ostalo je pa tudi štimalo.
Zdaj pa čakat na drugo leto :))

Prvi del fotografij :
Posnela sva jih pa moja malenkost in Boštjan T. (Fourwear) :))

Moja moja Misa

2011-11-13T20:37:00.004+01:00

Nekoč, nekaj let nazaj sem tudi jaz imela svojo zvesto pasjo spremljevalko, ki mi je lepšala dni, toplila prostor pri srcu in stopala z menoj po stopničkah življenja.
Njena pot se je žal precej prekmalu končala. Ko smo njo pospremili v pasja nebesa, so se doma odločili, da zaradi bolečine, ki jo občutiš v teh momentih, ne bomo imeli več nobenega psa.

Ker pa smo doma veliki živaloljubci je bila hiša brez živali prazna. Preveč prazna.Preveč tiha. In poleg muce, ki smo jo že takrat imeli, smo vzeli še eno. Da bo v hiši več hrupa, več energije in veselja.
In skozi vsa ta leta, kljub neizmerni ljubezni do mačk in obratno, je vseeno manjkal nagajiv pasji repek.

Sedaj sicer že bolj glasno razmišljam o tem, da bi se mi pridružil, ampak spet, nisem sama in take odločitve je treba složno sprejeti z vsaj polovico živečih v hiši. Zaenkrat žal še neuspešno.

Sem se pa zelo navezala na kolegičina psa. Prikupna navihana Miša si je prirepkala prav poseben ogromen kos pri mojem srčku, ker je enostavno resnično eno izmed najboljših pasjih bitij kar sem jih srečala na tem svetu. Nihče mi ne nameni toliko objemčkov in poljubčkov ko pridem kam na obisk, kot le ona. Samo veselje :))) In zato jo imam res neizmerno rada.

Miša ima za sabo tudi precej nesrečno zgodbo.
Nekaj let nazaj, ko je bila še hiperaktivna najstnica jo je nedolžno vohljanje neslo do ceste in jo je zbil avto. Imela je kompliciran zlom medenice in niso vedeli kaj in kako. Dnevi in tedni so minevali in vsi skupaj smo držali pesti. Veeterinarji so bili skeptični do njene popolne ozdravitve. A upanje umre zadnje. Pa ji je ratalo. Medenica se je zacelila in Miša se je iz vse te more zbudila kot prerojena. Teče, skače, nagaja... Ne duha ne sluha več o nesreči!

Dokler se me nekdo tam zgoraj ne usmili in končno prepriča še stanujoče v hiši, da bi bil pes samo pozitivni sostanovalec, bom stiskala Mišo (in Billya). Ko pa prirepka na naš dom nova kepica, se bomo pa skupaj stisnili vsi trije pa še kolegico seveda, vzamemo s sabo :))))

Miša (v avtu):

Majin vrt

2011-11-09T22:03:00.005+01:00

To je Majin vrt. No, Majin, od Maje in Majine družine.

Temu vrtu lahko rečem, da je moj drugi dom. Poleti se skrivam pod drevesi v prijetni senčki, takle čas pa z občudovanjem opazujem vse barve, ki jih razvija.

Že od malega me gosti. Z Majo sva na vrtu veselo parčkali Barbike in Kene, kasneje "opravljali različne poštne, turistične, in bančne storitve". Pa pihali smo svečke za Majin rojstni dan in jedli fenomenalne tortice, ki so poskrbele da še danes s seboj nosim prekrasne spomine na različnih delih telesa :))

Potem so se pričeli pikniki; sprva nas je "nadzorovala" njena družina, ko pa smo se dokončno znebili vonja po še zelenem in se naučili obračat čevapčiče, se je pričelo tisto pravo mladostno obdobje.

Vrt je prenesel ogromno smeha, veselja in zadovoljno nasmejanih punc in fantov. Vpijal je tudi morje solza. Poslušal žalost iz naših src. In s pogledom na vse barve, ki jih je oddajal, vsaj malo pobožal zlomljene koščke, da niso tako boleli.

To je pač Majin vrt. Moj drugi dom. Paleta barv sredi Ljubljane.

The pumpkin family

2011-11-01T00:25:00.002+01:00

Ameriški praznik gor ali dol, jaz sem prav vesela, da ga je nekdo prenesel v našo malo Slovenijo. Ok čarovniška rajanja in maskiranja sredi oktobra me ravno ne interesirajo, ampak obžujem pa buče. Velike, male, okrogle, štirioglate, nagrbančene, gladke, zelene, rumene, rjave, ....Kakršnekoli.

Še raje od samih buč imam praskanje marsikomu yuki "drobovine" in domišljijsko izrezovanje različnih fac.

No, postopek praskanja notranjosti terja tudi svoj davek. Skoraj sem z roko zagrabila ogromnega pajka! Sicer sem kasneje pogruntala, da ga ni več med nami živimi, pa vseeno. Resnično je bil ogromen.

Letos sem imela malček manjše buče, zato si nekekga konkretnega ustvarjanja nisem mogla privoščiti. Sem pa ustvarila familijo; vesela oče in mama, in zasafriran sine :)))) Tazadnji sicer ni bil načrtno oblikovan v tem smislu, tako je naneslo, pa je ostalo.
In še ena stvar, osvetljene buče so zelooooo nehvaležne za fotkat. Ajej, iso gor iso dol, stojalo, brez stojala, ležat na tla, ....Grrr, komaj sem ujela nekaj ok posnetkov.

Evo, I present to you, the Pumpkin family :))))

P.s. Tole je moja 222 objava :))) Matr, sem pridna :)) Hehe

Sprehod

2011-10-30T22:36:00.003+01:00

Serija fotografij je nastala danes, čisto mimo grede. Pozno popoldanski sprehod s kolegico in njenima dvema kužkoma po ustaljeni poti Ljubljanske Poti spominov in tovarištva.
Pot spominov je kul, ker je po potki pesek in nikoli nisi (preveč) umazan, četudi je slabo vreme. Kul je poleti ker je veliko sence, pa tudi pozimi, ker drevesa nudijo zavetrje.
Edino kar ni kul je to, da nas je tam občasno preveč. Pa ljudi, psov, kolesarjev, celo motoristi in policaji s konji. In o slednjih sva ravno danes razmišljali..
Policaj skoči na konjička in odjaha po Poti spominov. Konjiček se tam pokaka, zaserje pol poti (pardon izrazu) in v naslednji sekundi policaj že "serje" stari gospe z malim kužkom, ker tam nekje sredi trave ni pospravila klobask, ki jih je njeno malo "ščene" napravilo. Ali samo midve vidiva v teh primerih orgomna in nelogična dvojna merila?
Konj (ker je pač policijski seveda) lahko podreka (spet se opravičujem) pol poti in to je nekako logično. Ker verjetno policaji ne nosijo s seboj vrečk in lopate, da bi to pospravili potem lahko ta primer zapišemo pod popolnoma logičen in samoumeven, da je pač tako.
Če že samo količino pogledamo, koliko je treba pospravit za malim psom in koliko za konjem, bi bilo meni osebno popolnoma jasno, sploh če se dogodek zgodi sredi potke kjer hodimo, da se zajeten kupček gnojila pospravi! Za zgužvat 25litrško vrečko bi policaja že našla plac v svojih žepih, če pa bi jo že težko napolnjeno prinesla do primernih smetnjakov, bi jo pa vsaj stresla na travo. Kamorkolipačže. Tako kot se moramo znajti mi, se naj pa še oni! In enako vsi ostali.
Mene osebno ne moti če pes opravi potrebo nekej na travi, ampak če se to zgodi na potki je skrajno nekulturno in nemoralno od lastnika, da za svojim psom tega ne pospravi. In od policaja konjenika.

No kakorkoli, nekaj utrinkov z današnjega sprehoda (niso pokakani, lahko jih pogledate tudi tisti s slabim želodcem) : :)))

En krog po Fourwear stcuni

2011-10-29T00:33:00.003+02:00

Tale štcunca je pomojem ena redkih (verjetno edina?) po kateri lahko mučim sprožilo od desetih zjutraj pa do osmih večer in če bi bilo treba bi lahko verjetno še brez problema potegnila ta čas nekam v večer.
Objektiv lahko obračam v vse možne smeri, skačem, se vrtim, plazim, taglavnemu zabrusim naj se mi umakne s kadra (haha), kolnem ko se mi fotografija ponesreči in predvsem to; počutim se popolnoma sproščeno.
In to je kul. Da v miru naredim, tisto kar se meša v moji domišljiji.

Pa niso prijazni samo do mene, ampak do vseh. Razgibam crew priskoči na pomoč če le-to potrebuješ, ne teži če je ne potrebuješ (kar je dandanes očitno redkost). Na podu so se že večkrat spočili kakšni ljubljenčki v obliki pesekov; verjetno pa tudi nebi bilo problema če pripeljete s sabo v šoping svojo mačko. Ali papigo. Ali vietnamskega pujska. Lahko tudi sestrico. Ali teto. Mogoče atija? Le kakšna podgana bi bila verjetno vprašljiva (ali pač ne :) ). Malo heca more bit :))
Skratka vse poteka na free odnosu. Všečkam.

Zadnjič sem spet matrala prožilec. Itak. Malo v atriju, malo v štcunci. Baje je prispelo nekaj nove robe, pa čutim, da je treba to deliti tudi v mojem svetu. Če koga zanima, se trgovina nahaja na Wolfovi 10a v centru Ljubljane. če koga ne zanima, se bo še vedno nahajala na Wolfovi 10a v centru Ljubljane. Vse do takrat, dokler si ne premislite :))

Mirne praznike vam želim; spočijte se in naberite novih moči. *

Jesen

2011-10-26T17:36:00.003+02:00

Dragi moji...Jesen je. Ste opazili? :))

Huh, saj vem, da ste. Nekateri ste opazili neskončne palete barv na darovih narave, drugi hitrejši utrip srca ko vam je na mokrem listju spodrsnilo. Tretjim verjetno kakšen živček zaradi turobnega vremena ponagaja, četrti pa v tem letnem času uživajo.
Jaz sem med četrtimi. Uživam.
Uživam zaradi vseh teh barv, ki nam jih ta letni čas daje, zaradi nešteto zanimivih kadrov, ki jih moram spraviti še v Nikonov spomin. Uživam, ker maček ne sili več toliko ven in se raje stiska na kavču z menoj in ker so mati zopet zagnali pečico in pričeli razmišljati o štrudelčkih in podobnih njami sladkostih s katerimi med poletno vročino štrajkajo.

Mogoče je slaba stran tega deževja ta, da sem sprehod zamenjala za skodelico s čokolado oblitih vafljev. Pa da moram zaradi poškodovanega prsta po lužah skakljati v Crocsih, ker prsta ne vtaknem v noben zaprt čevelj. Ali pa ta, da imam prav posebno marelo, ki se mi na vsake dva metra sama od sebe zapira. :))
Ampak v vsem tem je čar . Nevem kakšen, ampak prav poseben. Ko preverjam slovnične napake v besedilu se režim. Pa Crocsom pa mareli...In ubistvu lahko zaključim, da takle mamo ta trenutek. In s tem živim in grem...V nov jesenski dan...

P.s. nekatere fotografije so za malenkost zrnate, ker sem pozabila izklopit ISO 3200 :D Hvala za razumevanje :)

Fourwear chill vecer v sklopu meseca oblikovanja

2011-10-25T19:41:00.005+02:00

Trgovinica Fourwear, je bila zopet dejavna in zopet je pobožala naše brbončice s sladkosnedimi darovi narave; njami kuhan vinček in zelo okusen pečen kostanj.

Tokrat smo se zbrali na račun meseca oblikovanja, ki ta čas poteka v Ljubljani.

V tem mesecu veliko različnih, že odkritih oblikovalcev ali tistih, ki šele kukajo počasi na plan, postavi na ogled svoje domišljijske umetnine. Nekateri razstavljajo kose pohištva, drugi nakit, tretji oblačila, peti pa svoje umetniške stvaritve, s katerimi lepšajo različne stene in pročelja, ter tako določene kotičke Ljubljane (ali Slovenije) delajo veliko bolj zanimive in unikatne.

Fourwear trgovina je predstavila svojo podobo.
Za notranjost trgovine si plosk zaslužijo punce ( in verjetno tudi kakšen fant) iz arhitekturnega tima Prostorama. Belina, svežina, čistost, mirnost. Tu in tam nemonoton detajl, konkretna svetloba in kontrast.

In steno.
To ni navadna stena. No, prej je bila. Navadna, grda, pajčevinasta stena. Vsa nagrbančena, umazana in nezanimiva. Ni pasala zraven trgovine, res ne.

Pa je dogovor padel, kokta ali dve, in projekt je bil realiziran. Dva fanta iz kreativnega tima Zek Crew, sta poskrbela, da je metla pometla pajčevine, da je sivino prekrilo vesolje in da je monotonost hodnika dobila nov sijaj. In barve. In energijo.

Nekaj utrinkov:

Zbilje

2011-10-18T22:20:00.001+02:00

Jah, kaj naj rečem....Zarečenega kruha se največ poje :))

Ni bilo časa, da bi odšibala kam drugam, pa nama je zelo sedla kavica ob vodi. In sva šla na Zbilje.
Presenečena sem bila nad tem, da ni bilo toliko ljudi. Bolj mirno kot ponavadi.
Po jezeru je plesalo ogromno zaljubljenih labodov in pisanih račk. Okoli jezera pa polno nagajivih in simpatičnih otročičkov.

Kavica je bila dobra, Banana split tudi, Union je imel posebno dober uživaški priokus, zeblo naju pa tudi ni. Itak je za slednje poskrbelo magično in toplo jesensko sonce in zvrhana merica dobrega pečenega kostanja.
Naj traja tako vreme do decembra, potem pa snegaaa, velikoooo snega :)))
Uživajte še na tele zadnje sončkaste dni, baje nas bodo že v četrtek ošvrknile bele kepice z neba :)

Jesenski zahod

2011-10-17T07:59:00.001+02:00

Jesen, sončna, topla in barvita.
Prepletanje barv tako na rastlinah, kot na nebu.
Ne spomnim se, da bi bilo že kdaj tako. Toliko časa tako lepo vreme, taki sončni zahodi....Priznam, da so veliko veliko lepši kot tisti, težko pričakovani poletni.
Megla dodaja svoj čar, oblački, veter.
Fenomenalna narava!

Do colnarne na kavico

2011-10-12T00:04:00.000+02:00

Prijetno sobotno popoldne, po petkovi ohladitvi, je bilo treba izkoristiti.
Ker je Ljubljano in tudi širši del Slovenije prekrivala megla večji del dneva, za kakšne daljše izlete nismo imeli volje.
Vmes je padla ideja še o Zbilju, ampak nam tam ni všeč. Preveč ljudi, vedno čakaš na mizo ali pa jo dobiš nekje bogu izza nogu, popackani stoli in ma zihr tam srečaš še pet poznanih. Pa saj vemo kako gre... :))

Čolnarna je bila dobra ideja. Bližina doma, zraven manjše jezerce, milijon vrabčkov, narava,pa še zelo malo ljudi. Super.

Lahko noc, Ljubljana

2011-10-10T00:54:00.000+02:00

Lunch time :)

2011-10-09T18:27:00.001+02:00

Dobro jutro Podpesko jezero

2011-10-08T10:50:00.000+02:00

Ko se Ljubljansko barje prebuja

2011-10-06T21:10:00.007+02:00

Danes nisem tako zelo zaspana, kot sem bila zadnjič, tako da lahko napišem kakšno besedo več :)

Ničkolikokrat sem se že sama s seboj zmenila, da bom upoštevala brenčanje budilke v ranem jutru, pa sem potem vedno sama sebe tudi nategnila (po domače). Poklopila budilko in spala naprej. In seveda prespala enenga lepših delov dneva čudovite sončne in tople jeseni.

Tokrat sem si rekla enako. Sicer sem si zvečer že premislila, ker pač šihta frej dan je vredno izkoristit (za spanje kakopak) in zvečer utonila v san, ki ni več vseboval ranega vstajanja.

Nekaj znotraj mene mi očitno ni dalo spati in podzavestni tajmer me je že ob pol šestih izstrelil med zbujene.
Pristavila sem kavo in študirala kaj naj ob tej uri sploh počnem. No, prav dolgo nisem študirala. Na hitro sem popila kavo, pobrala fotoaparat in šla.
Destinacija: Ljubljansko barje in okolica.

Najprej sem zavozila po Ižanki in se nato desno odcepila proti Iški vasi. Tam so nastale tudi fotografije iz prvega sklopa ( Mornin), nato mimo Iške vasi na Kurešček. Iz Kureščka proti Igu, Mateni in Brestu in nato fotografiranje končala na Podpeškem jezeru ( bo predstavljeno v naslednji seriji).

Ljubljansko barje obožujem.Ravnina, fotogenična drevesa, razgled, prijetne mini vasice, najrazličnejše živali (čeprav tokrat te sreče da bi kakšno ujela nisem imela) in predvsem mir. Večkrat sem že šla in še večkrat bom šla. Res ga obožujem. Prelepo je. Najlepši del Ljubljane.

Razgled iz Kureščka:

Mornin

2011-10-05T20:37:00.001+02:00

Bled, po moje

2011-10-04T23:16:00.002+02:00

Iz Bleda je vsepovsod že ogromno ogromno fotografij. Seveda, drugače ne gre ker je precej romantičen, raznolik, barvit in fotogeničen. Toda, veliko fotografij se podvaja. Otoček, grad, cerkvica ; podobne ali enake kompozicije, koti,...
Tudi sama sem lanskega decembra Blejske lepote lovila z nekih standard kotov, se zanašala na že videne fotografije in skušala ujeti podobne kompozicije. Otoček, grad, otoček, grad. Kolikor se je dalo, sta bila glavna igralca tiste serije.
Tokrat smo šli skozi Bled precej na hitro. Ura je bila pozna, vsi skupaj smo bili že precej utrujeni in po pravici povedano, se nam tudi ni dalo hoditi preveč naokoli. Zato sem bila nekako obsojena na fotografiranje by the way; peš naproti kremšnitam ali iz avta.
Iztisnila sem še zadnje dva deci energije, rokama ukazala naj sta, zaradi slabe že večerne svetlobe, čimbolj pri miru, fant se je potrudil in peljal malce bolj previdno....Pa je nastalo nekaj, meni zelo ljubih, fotografij.

Pokljuka

2011-10-03T23:42:00.000+02:00

Ura je pozna in komaj še tipkam te besede pred ekranom.
Naj tokrat slike govorijo same. Povem pa le to, da je prelepa.

Mala mesta otoka Braca

2011-09-29T23:34:00.002+02:00

Seveda sem z otoka Braca prinesla malo morje fotografij, ki pa so ostale, zaradi celega kupa dodatnega sprotnega materiala, neobljavljene. Trenutno me je ujel prvi jesenski prehlad in sprotnega materiala nimam, tako da je ubistvu že res pravi čas, da objavim vse tisto kar nisem.
Če začnem z mestom Postira.
Je vsekakor malo mestece, južneje od mesta Supetar in eno redkih priobalnih ki (če citiram znančeve besede) nima ringelpšiljev in ostalih komercialnih turiste privabljajočih, zadev. Kar je plus. Ker je mir, ker se dejansko res lahko spočiješ, ker lahko v vsakem lokalčku dobiš mizo in ker se kot turist ali pa kot domačin ne izgubiš med tisočimi.
Iz Postire se odpira prekrasen razgled nad Omiš in skalnata vrata izliva reke Cetine v morje.
Ljudje so bili izjemno prijazni (kot pač povsod po Dalmaciji) in res je bil užitek dan preživeti med njimi. Mestece ni nič posebnega, zgradbe so stare, hoteli niso ogromni in nimajo kilometrskih bazenov in umetnih palm,...Ampak ima čar. Prav poseben.

Sutivan pa leži severno od mesta Supetar in je enako kot Postira, precej mirno mestece.
Tja sva se odpravila zadnji dan, ko sva v Supetru naletela na ogromno kolono za trajekt. In potem sva iz lokalčka ob morju štela trajekte, ki so šibali v Split. Ko sva jih naštela, toliko kot sva jih preračunala, da bi morali odpeljati vso tisto gužvo, sva se dopravila nazaj.In res, zapeljala avto na prvi trajekt, ki je prišel.

Red Bull upstream dvatisocenajstega

2011-09-25T23:50:00.005+02:00

Predzadnja septembrska sončna nedelja nas je fino grela, zato smo zopet zavili na "izlet" proti vodi. Sicer pa ne k slapovom, niti k jezeru.
Tokrat smo se zaradi potešitve firbca nasplošno in potešitve firbca s fotografske strani, udeležili (seveda, kot gledalci) Redbullovega upstream wake-anja na Tacenskih brzicah.
Razen tega, da wakebordanje vsakoletno od daleč opazujem na morju, kakšnega tesnejšega stika s tem športom nisem imela. Sem pa vedno občudovala vse tiste, ki jim ta šport laufa in izvjajajo zanimive akrobacije.
Pri upstreamu je pa dodaten poudarek še na tem, da so wake-ali proti toku, kar je celoten šport še veliko bolj popestrilo.
Sicer do konca tekomovanja nismo uspeli ostati, so mi pa na uho prišepnili, da je slavil naš Robert Pokovec. Čestitke :))

Soteska Pekel pri Borovnici

2011-09-24T10:51:00.002+02:00

Zadnji vroč dan letošnjega leta, sva nataknila gojzarje in se sprehodila po soteski Pekel.
Sicer sva si želela narave naužit na sončku, ampak ker je bil dan res precej topel, sva se pred vročino skrila v gozdičku ob slapovih.
Soteska Pekel pri Borovnici je zelo prijetna skozi celotno poletje, ker visoka drevesa prirejajo super senco, voda pa oddaja prijetno svežino. Nikoli ni gužvasto oblegana in vedno najdeš kotiček, kjer si lahko sam in v miru spočiješ oči in ušesa.

Sotesko sestavlja pot petih slapov, ki se začne pri gostišču Pekel (priporočam kosilo!), nekaj časa vodi po položni gozdni poti in pripelje do prvega slapu.
Od prvega do drugega slapu je strmejši vzpon, ampak je še vedno primerna za vsakogar. Od drugega slapu dalje, pa postaja pot vedno bolj zahtevna. Najprej se vzpnemo po strmih stopnicah oziroma lestvi vgrajeni v skale, vmes preplezamo kos skale s pomočjo zajle in klinov.
Za četrti slap se zavije nekoliko v levo (tega nisva obiskala) naprej v desno do petega slapu, pa spet strme stopnice, zajle, klini, pod nami pa prepad. Pot je resda zahtevna, ampak izjemno zanimiva. Za vse tiste, katere hoja po navadnih poteh, dolgočasi.
Priporočam pa zelo dobro oprijemljivo in nedrsečo obutev, dodatno zaščitno opremo (predvsem čelado če jo imate). Načeloma sva slapove obiskala že velikokrat, ampak tokrat se je zgodilo naravno proženje skal iznad najinih glav.Sicer je bilo vse ok, ker so odletele stran, ampak glede na to da sva ravno stala na področju, kjer se nisva mogla nikamor umakniti, je bil dogodek sila neprijeten. Pač samo čakaš lahko, kdaj jo dobiš po buči :/
Menim pa da je za vse tiste, ki si želite videti slapove v vsej svoji moči, primeren čas obiska Pekla, po kakšnih daljših deževjih. Midva sreče s slapovi nisva imela, ker sva bila tam ravno ob daljšem obdobju suše in so bili zelo švoh.

Pearls ~

2011-09-19T17:46:00.002+02:00

Za boljšo kakovost fotografije -> klik na fotko!

Mali kucni ljubimci

2011-09-18T22:28:00.002+02:00

Imajo nekaj skupnih dejstev:

* Prav v vsakem Slovenskem, Italijanskem, Tajskem, Afganistanskem (če jih niso bombe prestrašile) najdejo svoj kot, kjer se lepo nastanijo in tudi proizvjajo podmladke, razen na Antarktiki (brr, jih preveč zebe)

*Vsi jih imamo doma! Tudi tisti, ki ne marajo živali! Vsaj ene živali, katere lahko izbirajo kje bodo živele in pri komu.

*Vsak človek na tem svetu goji čustva do njih; nekateri jih obožujejo do te mere da si jih dajejo celo na lica, drugi panično vreščijo in doživljajo neverjetne strese ko jih zagledajo, tretjim načeloma sploh ni mar in nimajo nič proti če si luč nad glavo delijo z njimi, četrte zadane kap ko se jim spustijo ničhudegahoteč na prsa med tipkanjem po računalniku, peti jih obožujejo kot prigrizek ali nasploh nekaj kar jih pač nahrani

*Veliko nas je takih, ki jih večkrat iščemo: mamice da bi jih posesale; znanstveniki ki se plazijo po vseh možnih šavjih samo zato da si lahko ogledajo primerek; fotografi, da jih lahko ujamemo v objektiv in pokažemo svetu prek Bloggerja; paničarji, ki pregledujejo vse kote sobe preden gredo spat, da jim ponoči nebi delali družbe

* Prav vsi (če jim kdo ni kakšne potrgal) imajo 8 nog! Uf, kam bi jaz prišla vse z osmimi nogami :))

*Zelo zelo težko jih je fotografirati! Objektiva in oseb se ne bojijo vsega vajene Suhe južine, kar je ostalega pa zelo rado zelo hitro zbeži!

*Ker ljudem niso ravno simpatični in je tudi med znanstveniki in naravovarstveniki kar nekaj takih, ki spadajo v "rod vreščačev" naj bi bilo na svetu še trikrat toliko vrst njih, kolikor so jih do zdaj raziskali

*Za konec pa še glavno dejstvo: manjši so od vas in ne bodo vas pojedli in naredili čisto nič če jih boste lepo pri miru pustili v kotu kjer se nahajajo

*In še dejstvo s strani čarovnic; ubiti pajka v hiši je zelo slabo! Prinaša nesrečo (baje).

Moja prva objava v tiskanem mediju

2011-09-16T21:52:00.001+02:00

Lanskega poletja sem z največjim veseljem privolila v izziv, ki je vključeval moje prvo resno fotografiranje oseb in zraven še modno. Se spomnimo Bubble story ?
Sicer če sedaj pogledam nazaj vidim zelo jasno sliko tega, da sem se že marsikaj naučila v tem letu. Vseeno pa je vmes fotka, ki vztrajno hoče, da jo vidijo še drugi :))
Po uspešno opravljenem izzivu lani, je fotki ponudila delček prostora internetna stran RTV slovenije , kar je bil zame izjemen uspeh in po pravici povedano neizmerna čast! Waw, MOJA fotka! Še enkrat waaw :)))
In danes pa sem ob jutranjem kofetkarskem ritualu uspela fotko ugledati še v reviji Hopla.
Waaw waaw waaaaw :))) In spet....Neizmerno veselje!
In ponovno se zahvaljujem mladi precizni modni oblikovalki Katji Magister, ker je verjela vame in ker vsake toliko časa poskrbi, da srce od veselja poskoči v višave :)))

Vse to mi res, zelo zelo veliko pomeni!

Jeeeeeeej :)))))

Goodbye lovely summer ~

2011-09-16T00:03:00.002+02:00

Vsako leto ga komaj čakam in vlečem poletna oblačilca iz zgornjih polic na spodnje že veliko prehitro. Čakam, da lahko nataknem flipflopke in noge potisnem v vroč pesek na plaži.
Čakam najlepše morske sončne zahode, vonj po borovcih in pesmi od kobilic zaigrane.

In prav tako tudi komaj čakam jesen. In zimo. In sneg.

Poletje je bilo vremensko baje povprečno, na morju nam je vreme malo ponagajalo, ampak sonca smo imeli več kot dovolj. Če ga ni bilo, smo si ga pa naredili. Zeblo nas ni, tako ali drugače ne.

Le še par dni nas loči do natikanja štunfkov na noge in skrivanja zagorelih nog v dolgih hlačah. Še čisto malček več do koledarske jeseni. In še malce več bo treba počakati na pristne barve jeseni. Barve, ki so najlepše v letu. Izkoristite jih kolikor le lahko in uživajte v čudoviti naravi :))

Worthersee/Vrbsko jezero

2011-09-13T20:50:00.000+02:00

Neke lepe proti jesenske še vroče nedelje, sta nas sonček in želja po novih doživetjih, popeljala do sosednje Avstrije.
Najprej smo prečikirali staro robo, ki želi v nove domove v Viktringu, potem pa švignili proti Vrbskemu jezeru (Worthersee).
Prvi vtis : fenomenalno!
Avstrija je itak že po difoltu urejena in prelepa in tako je tudi z/pri Vrbskem jezeru. Rožice vsepovsod,urejena kopališča, sprehajališča, parki,...Ljudje prijazni ,ustrežljivi, skratka ena izmed najlepših dežel, kar sem jih obiskala (no, pa saj ne da jih je bilo ravno mnogo :D) .
Edino en minus imajo. Previsoke cene.Ampak ok, razumljivo (kolikortolikor).
Priporočam obisk Worthersee-ja. Jaz in druščina (predvidevam ;)) ) se bomo vsekakor še vrnili!

Bolsji sejem Viktring

2011-09-04T22:48:00.003+02:00

Včasih je dobro razbit tisto zoprno rutino, ki sčasoma stopi v naše dni in it malo po svetu. Da nas sončna nedelja nebi spet vodila na kakšen Bled in kremšnite, smo zapeljali malce naprej in v desno. Prevozili par klančičev in ovinkov in se ustavili v Viktringu.
Viktring je manjše mestece streljaj pred Celovcem in dvakrat letno gosti enega večjih Bolšjih sejmov tod naokoli. Zgodi se v Aprilu in Septembru in vredno ga je obiskati!
Imajo vse!Res vse!Še tisto na kar nikoli niste pomislili, da bi še kje našli, imajo!Imajo še več! Če na grobo opišem je moč dobiti vse od "novega" fotoaparata (tovarniško zapakiranega!), čevljev, oblačil, arheoloških izkopanin, šraufov, Pez figuric, knofov, prtičkov pa do kaktusov in podobnih živežev.
Napasli smo oči, pri določenih kosih se tudi dolgo zadržali, kupili nekaj malega in še pika na i....Popili zelo drago pivo (in sok )! :)))
Mogoče so bile moje predstave o boljšjem trgu malce prevelike, vsekakor ne v ponudbi, ampak predvsem pri cenah. Nekoč ko sem še kot mala punčka hodila z očetom po razne drobnarije v Ljubljanskega, je bilo vse res veliko cenejše. Pač, veljalo je da je tam vse skorajda zastonj. Bolšji trg je bil zadnja v vrsti prodajalen in zato tudi cenejša. Danes pa marsikatera stvar tudi tam dobi svojo ceno. Mogoče je razlika v malo višjem standardu, ki ga imajo Avstrijci, mogoče pa samo iz ekonomskega vidika kot je normalno. Vsekakor so določene stvari nosile enormne cene, spet druge za katere bi rekel da bi morale biti dražje, premajhne. In tako smo skorajda odpeljali leseno masivno starinsko mizo s šestimi stoli, ki je stala v kompletu nič več kot 50€. Pa imamo premajhen avto za vse to :))
Kakorkoli če vas aprila in septembra pot zanese v tiste konce, je vredno pokukat. Vstopnine ni. Tudi prodajate lahko, cena je mislim da 20€ za celoten vikend in brezplačno za otroke.
Utrinek:

Mala Ana

2011-09-03T01:03:00.001+02:00

Če se pa pri komu ne morem naveličat lovit trenutkov v fotoaparat, je pa to vsekakor mala Ana :))
In rada sodeluje, kar je najpomembnejše :))

Ta`frjolcne

2011-08-31T20:01:00.001+02:00

Chase iz okna

2011-08-28T00:04:00.002+02:00

Sedela sem doma na terasi, srebala kavico in težko čakala na kakšno kapljo dežja, ki bi našo prepečeno deželo ohladila. Radarska slika je bila stalno na vpogled, ampak nič ni kazalo da bi z neba v prihodnjih urah kaj priletelo. Vremenske napovedi so bile sicer vzpodbudne za določene druge dele Slovenije in ker osrednje ni bilo vmes, sem pomalem že izgubljala upanje.
Pa sem se potem vrgla v sobotna gospodinjska dela, vse možne in nemožne vremenske motnje zbrisala iz misli in švicala dalje.
Med pomivanjem posode (povem, ker je pač res tako bilo) zaslišim oddaljeno brundanje oblakov. Stopim pred hišo, na uč ocenim koliko imam še časa, pogledam radar...Ok, še ga imam, si rečem in grem pomivat do konca. Saj ne da sem imela posode res malenkost, me je očitno nevihta brzinsko dohitevala. Ko sem lezla v avto s fotoaparatom so po steklu že kapljale prve osvežitvene kaplje. Grem vseeno, sem si rekla, pohodila gas in pičila stran od nevihte. Pa se najde en fajn paničar pred mano in sva vozila namesto 90, 50. In kaplje so bile vedno večje. Nevihta je bila že konkretno v bližini, strele so švigale, gromi so bili vedno bolj glasni. In mi je zmanjkalo časa. Zamudila sem tisto pravo prednost in bogvedi kam bi morala, da bi jo lahko ujela tako kot bi želela. Proti domu sem se vračala po avtocesti, pa sem šla spet 50. Zakaj? Ker je bila vidljivost "enaka ničli"! Dobesedno scalo je kot iz škafa! Razočaranja itak nisem mogla skrit, ampak ok life goes on :)))
Čez nekaj časa pa spet srebam kavico ( kofetarca ni kej ) na terasi in nebo mi pomižikne.Pa še enkrat in še enkrat. Mah sem si rekla, danes je šlo dovolj bencina za neuspel poskus, tako da sem pograbila fotoaparat se usidrala h mati na okno in....Innnn....Jaaa :)))) Sicer sem imela nad Kamniško nevihto (je bila v tisti okolici) resda omejen pogled, ampak enih par se mi jih je pa super nastavilo :)))
Pa je razočaranje hitro odšlo, še hitreje kot je prišlo :)))

United colors of Fourwear

2011-08-23T22:58:00.002+02:00

Pre dobrima dvema mesecoma se je pričela pisati zgodba Fourwear.
Nekaj malenkosti je bilo treba še poštimati, odplavati krog ali dva v morju, domišljijo prekopirati v skico,...In še čisto malček, pa bo podoba trgovine taka, kot mora biti. Prav posebna, kreativna in prepojena z domišljijo.

In v petek bo v svoji novi podobi, barvah in edinstvenosti odprla svoja vrata. Seveda so bila do zdaj tudi odprta, ampak če povabiš javno goste k sebi, daš za pivo, kajne?
No, če bo pivo ali ne tega še ne vem, vsekakor pa žejni ne boste, pa tudi lačni ne.

In tudi denarnice bodo manj "trpele". Pripravljajo, poleg obstoječih razprodajnih popustov (do -70%) tudi popuste na jesensko-zimsko kolekcijo 2011/2012.

Otvoritveni event je odprtega tipa, dobrodošlo je tako mlado kot še malo bolj mlado, dolgo kratko, skratka vsakdo, ki si želi kakšen poseben kos oblačila in tudi tisti, ki želite samo malo pofirbcat ;)) Lahko še prišepnem, da se bo našlo kakšno mini presenečenje, ampak več pa res ne smem :))

Torej, v petek 26.8. nekje proti večeru se vidimo na Wolfovi 10a v trgovinici Fourwear :)))

Ona bere med .....

2011-08-22T23:48:00.003+02:00

Ona, nas pa pika po ritah!

Pa še tako lepo je pogledala, češ, "ja in a maš mogoče kej proti??!" :D Back off! :D

Beaches on the island of Brac

2011-08-21T10:29:00.002+02:00

Bubbly moments~

2011-08-17T23:16:00.001+02:00

Naj vaju mehurčkasti trenutki spremljajo še naprej in naj traja....V neskončnost.

Vse najboljše Lucija :)))

Nature from seaside

2011-08-11T23:17:00.000+02:00

Mijav!

2011-08-10T16:12:00.000+02:00

When the sun says good night ~

2011-08-09T17:44:00.001+02:00

Barcica

2011-08-06T13:53:00.003+02:00

Supetar

2011-08-05T17:49:00.000+02:00

Supetar je večje mestece na Braču, lahko bi rekli prestolnica otoka. Tja te pripelje trajekt iz Splita in od tam te tudi odpelje.
Glede na prej omenjeni Bol, me tudi Supetar ni preveč prepričal.

Nesorazmerna prometna ureditev, preveč masovne sodobne ponudbe in premalo umetnosti, premalo romantike, premalo zgodb. Verjetno bom izpadla ena fina nergajoča dama, ampak ne nisem, daleč od tega. Dalmatinske otoke obiskujem že od malih nog, pravzaprav celo moje korenine segajo v Dalmacijo in videla in doživela sem že ogromno mest. Če izpostavim naprimer Korčulo, pa Hvar, Vis,...To so mesta, ki kljub vedno večji komercializaciji, še vedno uspevajo obdržati tisto pravo dalmatinsko vzdušje in zgodbo. Našetat mesta so primerno urejena, ponudb je za tiste najbolj zahtevne, kot za tiste ki si želijo romantike, veliko več.

Če se vrnem k Supetarju. Leži na strani Splitskih vrat, kar pomeni, da je temu primerno tudi vreme. Res, da je med Bolom in Supetarjem zračne razdalje zelo malo, ampak vseeno je sprememba podnebja očitna. Ne, nisem vremenar, sem pa opazila na lastni koži, ko sem ležala pod oblaki in gledala jasno vreme na strani Bola.
Tudi plaže na tej strani otoka niso nevemkaj. So zalivčki, je celo mivka, ampak mimo večine direkt pelje cesta in brenčanje tovornjakov nad glavo na plaži, meni nikakor ne sede.

Vsem tistim, ki se tja odpravljate v prihodnosti, toplo svetujem, zaradi neskočne izbire fantastičnih plaž, drugo polovico otoka z Bolom na čelu. Je manj gospodarsko in prometno oblegan, je več miru in nasploh je lepše.

Pred dezjem

2011-08-05T08:20:00.002+02:00

Bol na Bracu

2011-08-03T22:33:00.004+02:00

Bol je najbolj turistično obiskano mestece na otoku Braču.
Moram priznati, da glede na številčna ostala dalmatinska mesteca, ki sem jih obiskala, najmanj tistega pristnega filinga, oddaja prav Bol. Nevem niti točno zakaj, ampak celotno mestece se mi nekako zdi neurejeno. Proste parcele so zaraščene, obdelane zemlje je zelo malo, nasadi oljk so kar nekako pometani po okolici, vse preveč je apartmajev in manj pristnih domačih hišic.
Ima pa Bol nekaj, kar nobeden drug Hrvaški otok nima. Najlepšo plažo na Jadranu. Pa pustimo zdaj sardele, ki se (z mano vred) cel sončen dan pržijo na plaži. Ko Zlatni rt pogledaš proti večeru, ko so se sardelice že popekle in odpravile v začasne domove, vidiš nekaj kar ne vidiš vsak dan.
Tudi ko se pridružiš cvretju in si pesek Zlatnega rta deliš z ostalimi, je prav nekakšen poseben filing. Plaža je fenomenalna, v vodi nič kar bi lahko ogrozilo ali opeklo nožice, z ene strani valovi in veter, z druge bonaca in zavetje. Pesek si lahko fino naštimaš po linijah telesa in te nič ne žuli, tudi za pod glavo ne potrebuješ ničesar, ker se lahko super nasloniš (ideja za nove proizvode Dormea ).
Vzameš si lahko brezplačen ležalnik (ja v sloveniji tega ne poznamo), edina stvar kjer te malce ucurijo je parkirnina (40-50 kun/dan), pa tudi mimo tega se lahko prešvercaš, če se ti le da malce sprehoditi. Plaža ima ogromno sence, ima tudi kvaliteten Fkk del, za tiste, ki radi odvržejo vse krpice in se po Evino (ali Adamovo) namakajo v morju.
Skratka, vredno obiska vsekakor. Sploh celotna dolžina otroka na strani mesta Bol je fenomenalna in prelepa! Zlatni rt in ostale plaž, uf... Več, prihodnjič ;)

Ko se spusti mrak...

2011-08-02T19:47:00.000+02:00

Vedno sem na spuščajoč se mrak in barve, ki jih je sonce zvečer puščalo za sabo, gledala, ne kot na konec danajšnjega dne in kot na zahod, odhajanje nečesa. Ampak na prvi pozdrav jutrišnjega dne. Lepega, dobrega in mogočnega jutri.

Ko se zazrem v vso to paleto barv in z očesom potujem skozi nagaijve male oblačke, me po telesu preplavi poseben občutek, ki ga tudi opisati ne znam. Kot, da se svet takrat ustavi, kot da je dejansko to res tistih mojih pet minut v dnevu, ko uspem odmisliti vse slabo in se prepustiti višji sili neba in spočiti oči.

Priznam, tudi z vseh drugih kotičkov sveta so lepi,ampak najlepši so na morju. Najlepši so ko sediš na obali ali z nekom, ki ti je blizu in ki vidi v nebo enako kot ti, ali sam da te neenako misleči ne moti. In se prepustiš. V misli se ti prikradejo novi vali upanja, nove želje in cilji. In v barve se neobvezno zaobljubiš, da bo juri lepši. Da bo jutri, tvoj. Da bodo barve odgnale vse slabo in prinesle dobro. Upaš.
In slej kot prej bodo prinesle. Lepši jutri. Še več barv v življenje, še več likov in še več pozitivne energije.
Narava nam jo vzame, ampak narava nam jo tudi daje. Krog se vedno sklene.

Nevihta v Splitskih vratih - 28.07.2011

2011-08-01T18:25:00.000+02:00

Nevihta- Split 23.7.2011

2011-07-31T13:44:00.000+02:00

Kriza je, da te še tistih nekaj dni, ko noge na dopustu vržeš v luft in skrbi odložiš za en cajt, pere dež.
Ampak ni pa taka kriza, če imaš zraven še kaj za videti in se čuditi kakšne strukture vse, lahko napravi mati narava.
Posnetki so nastali na otoku Braču in so slikani v smeri Splita.
Rezultat je bil pa takšen .

Pozdrav poletju

2011-07-15T00:09:00.000+02:00

Grem pogledat če je morje še slano in če sonce še tako (za)peče kot včasih ;)
Lepo se imejte.
Do takrat pa malo rožic, ker jih že res zelo dolgo ni bilo.

Barvaste piksne

2011-07-13T08:03:00.001+02:00

Sicer to niso navadne piksne. Mi je samo piksna kot beseda zanimiva za izgovorjavo. Piksna. :))
So posebne "piksne" za ustvarjanje takšnih in drugačnih umetnin po zidovih; domačih, tujih. Vse podpiram samo, da je prijazno, lepo, da je res umetnina in da ni uničevanje tuje lastnine. Če pa že je uničevanje tuje lastnine, pa naj bo zelo tehten razlog za to, ali pa res edinstvena ilustracija, ki se bo zlila z okoljem in ne bo povzročila (prevelike) škode. Lojzka ljubim te in Pahor je ******(dodaj poljubno misel), ok, to ni umetnost. To je samo dokaz nedoraslosti tistega, ki je kracal in preveč prostega časa.Če Lojzko ljubiš jo pelji na prijeten romantičen izlet po zelenih slovenskih dolinah (čas imaš smo opazili), če o Pahorju misliš slabo, si odpri mrzlo pivo in slabost bo minila (pomagat tako ali tako ne moreš četudi nakracaš na steno sosedove hiše da je *****).
Če te prime umetniška žilica in če imaš hudo idejo kako bi svojo domišljijo prelil na steno, se najde marsikje kakšna smogasto osivela stena, ki kar kliče po barvah in življenju. Ne zdi se mi grozno, ne zdi se mi negativno. če je tako kot mora bit in če je z smislom narejeno...Go for it ;)
Barvaste "piksne" ali nedomače rečeno barvaste spreje za ilustriranje po stenah, najdete od zdaj naprej v trgovini Fourwear. Izbire je ogromno :))
Tisti, ki vas pa ilustriranje ne mika, lahko pa mirno posedite še minutko ali dve in si ogledate par mojih posnetkov teh barvnih piksen ;)

Nevihta s severa

2011-07-11T23:56:00.001+02:00

Ždela sem doma, vihtela krpo in bila predana še enemu popolnoma rutinskemu večeru "gospodinje".
Ko me je "nadrejeni" spustil vmes na čikpavzo sem se ulegla na ležalnik in uživala v pavzi.
Oziram se sem in tja in mmm, v daljavi proti severu opazim bliskanje.
Čikpavzo sem prekinila, odprla padavinsko radarsko animacijo in mmm, prihaja nevihta.
Po netipično gospodinjsko sem spustila krpo na prvo odlagalno površino, ki je prišla usput, zagrabila fotoaparat in letela h mati na obisk v drugi štuk, v upanju, da bom uspela iz okna ujeti kaj svetlečega, sekajočega, naelektrenega. Čakam in čakam in nič. Švigajo v daljavi, za Rožnikom, za hribčki in drevesi.
Oči se mi kar orosijo. pa tako sem se afektno razveselila, tako sem si v tistem momentu želela. Pa nič.
In če ni nič si je treba tisto nekaj pač pridelati.
Vsedla sem se v avto in se peljala na eno izmed Ljubljanskih ravnin, kjer uspeš videti daleč na sever. In vesela kot radio čakala, pritiskala in se nasmihala sami sebi.
K*** gleda krpo, važno da imam svojo drugo serijo strel in bliskov! In kar nekaj več sem se naučila od prejšnjič :))))
Poglejmo, da ne bom samo blebetala :

Strunjanske soline

2011-07-10T17:09:00.000+02:00

Dan na obali

2011-07-09T23:43:00.002+02:00

Štorija o zeleni in lila

2011-07-06T23:03:00.001+02:00

Včasih prideš do momenta, ko zaradi (pre)hitrega tempa življenja, natrpanega urnika in takšnih in drugačnih razlogov, dlje od domačega vrta ne prideš. Ok, saj če bi sam sebe prepričal, se brcnil v rit in poslal na en travnik, bi se dalo. Ampak če tudi za sprehod ne najdeš časa, potem je spet na vrsti raziskovanje že miljontič prehojenega in ogledanega domačega dvorišča. In ko že mislim, da sem dala že vse čez, da je vse arhivirano, da mi tudi košček zanimivega ni več ostal za fotografiranje, pokukam čez h sosedom....In se ustavim na tistem, kar nas ločuje. Živi meji.
Pa je nastala še ena fotoštorija...Zelena in lila.

In the end...It doesn`t even matter...

2011-07-04T22:19:00.000+02:00

Štuporama

2011-07-04T19:02:00.000+02:00

Sunset is not the end of today....It`s a beginning of tomorrow.

2011-07-03T20:54:00.003+02:00

Portret .

2011-07-03T12:00:00.001+02:00

Ravno je obdelovala cvet, ko sem jo zmotila. malo se je razburila, odletela, vendar si je hitro premislila.
Dejala je da ok, lahko napraviva en fotošuting, ampak samo z levega profila. Z desnega si ni všeč.
Frizure si ni popravila, nog si tudi ni pobrila.
Ampak ok, naravno je kul.

Muha.

(p.s. priporočam povečavo fotografij)

Tamron 180mm

2011-07-01T08:37:00.000+02:00

Pa ga imam. Mašinco, ki mi bo pomagala delat še boljše in še bolj konkretne makro fotke.
Že nekaj časa je bil na ogledu, ampak saj veste, v recesiji težko kupiš kakšno večjo stvar :)) In ker je prodajalce recesija prisilila, da ponižajo ceno, sem jaz sojo recesijo potisnila na stran in evo ga. varno v zavetju mojega "objema" .
Zaenkrat se še malce loviva, nisem navajena, predvsem ne ker je fiksni, ker ma drugačen razpon povečave,kakšna nastavitev deluje na drugačen način,..In ker je zelo težak.Ampak nekaj lepih mi je pa že uspelo.In ostrino ima FENOMENALNO! Res lahko marsikaj iztisneš iz njega, vsaj za moje poglede.
Nekaj testnih na brzino. (fotke niso pomanjšane)

Fourwear-new sport & streetwear shop

2011-06-27T19:14:00.003+02:00

Ljubljana ima novo, fino pridobitev! Trgovinica s finimi streetwear oblačilci, tako za pridne punce in poredne fante. Oblačilca za na kavico, sprehod ali za piko na i osebnemu imidžu. Tudi za na morje, pa v hribe. Pa za na zmenek ali kot darilo.
Pa ne samo oblačilca. So tudi fine slušalke, polne barv in kvalitetnega zvoka. Pa lahkotne poletne flip flopke in edinstvene čelade za tiste mrzle in varne snežne dni.
Super sončna očala, denarnice, torbe in še in še. Za vsakega se sigurno najde nekaj.
In če mi ne verjamete (ker vem da mi ne ;)) ) je trgovina na Wolfovi 10a, v centru mesta.

Pa še nekaj fotoutrinkov, da se vsaj malo prepričate, da čisto zares govorim resnico :))

Spletna trgovinica je tudi še v obratovanju, toda ker je v fazi prenove,
ni še čisto osvežena z novo kolekcijo-Fourwear .
In pa še večkrat dnevno osvežena FB stran Fourwear shop-a..

Gonilni crew trgovine undercover ;)