Nekoč, nekaj let nazaj sem tudi jaz imela svojo zvesto pasjo spremljevalko, ki mi je lepšala dni, toplila prostor pri srcu in stopala z menoj po stopničkah življenja.
Njena pot se je žal precej prekmalu končala. Ko smo njo pospremili v pasja nebesa, so se doma odločili, da zaradi bolečine, ki jo občutiš v teh momentih, ne bomo imeli več nobenega psa.
Ker pa smo doma veliki živaloljubci je bila hiša brez živali prazna. Preveč prazna.Preveč tiha. In poleg muce, ki smo jo že takrat imeli, smo vzeli še eno. Da bo v hiši več hrupa, več energije in veselja.
In skozi vsa ta leta, kljub neizmerni ljubezni do mačk in obratno, je vseeno manjkal nagajiv pasji repek.
Sedaj sicer že bolj glasno razmišljam o tem, da bi se mi pridružil, ampak spet, nisem sama in take odločitve je treba složno sprejeti z vsaj polovico živečih v hiši. Zaenkrat žal še neuspešno.
Sem se pa zelo navezala na kolegičina psa. Prikupna navihana Miša si je prirepkala prav poseben ogromen kos pri mojem srčku, ker je enostavno resnično eno izmed najboljših pasjih bitij kar sem jih srečala na tem svetu. Nihče mi ne nameni toliko objemčkov in poljubčkov ko pridem kam na obisk, kot le ona. Samo veselje :))) In zato jo imam res neizmerno rada.
Miša ima za sabo tudi precej nesrečno zgodbo.
Nekaj let nazaj, ko je bila še hiperaktivna najstnica jo je nedolžno vohljanje neslo do ceste in jo je zbil avto. Imela je kompliciran zlom medenice in niso vedeli kaj in kako. Dnevi in tedni so minevali in vsi skupaj smo držali pesti. Veeterinarji so bili skeptični do njene popolne ozdravitve. A upanje umre zadnje. Pa ji je ratalo. Medenica se je zacelila in Miša se je iz vse te more zbudila kot prerojena. Teče, skače, nagaja... Ne duha ne sluha več o nesreči!
Dokler se me nekdo tam zgoraj ne usmili in končno prepriča še stanujoče v hiši, da bi bil pes samo pozitivni sostanovalec, bom stiskala Mišo (in Billya). Ko pa prirepka na naš dom nova kepica, se bomo pa skupaj stisnili vsi trije pa še kolegico seveda, vzamemo s sabo :))))
Miša (v avtu):
