Fourwear-new sport & streetwear shop

Ljubljana ima novo, fino pridobitev! Trgovinica s finimi streetwear oblačilci, tako za pridne punce in poredne fante. Oblačilca za na kavico, sprehod ali za piko na i osebnemu imidžu. Tudi za na morje, pa v hribe. Pa za na zmenek ali kot darilo.
Pa ne samo oblačilca. So tudi fine slušalke, polne barv in kvalitetnega zvoka. Pa lahkotne poletne flip flopke in edinstvene čelade za tiste mrzle in varne snežne dni.
Super sončna  očala, denarnice, torbe in še in še. Za vsakega se sigurno najde nekaj.
In če mi ne verjamete (ker vem da mi ne ;))  )  je trgovina na Wolfovi 10a, v centru mesta.

Pa še nekaj fotoutrinkov, da se vsaj malo prepričate, da čisto zares govorim resnico :))

Spletna trgovinica je tudi še v obratovanju, toda ker je v fazi prenove,
ni še čisto osvežena z novo kolekcijo-Fourwear .
In pa še večkrat dnevno osvežena FB stran Fourwear shop-a..

Gonilni crew trgovine undercover ;)

Državna proslava 2011 ali ...?

Ok, sem si že obljubila, da se v politiko ne bom spuščala na svojem koščku medmrežja, ampak dogodki gredo v to smer, tako, da se težko izognem.
Danes s(m)o v Ljubljani "proslavili" 20 rojstni dan naše države. Vse lepo in prav. Ampak se je še komu zdelo, da je spremljal pogrebni sprevod?
Otožni toni pesmi-nič nimam proti talentom nastopajočim, ampak namesto slišanega, bi lahko zapeli/zavrteli naprimer Dobra volja je najbolja, mogoče bi lahko popestrili "slovesnost" tudi s Kiklco prodala bom (za sladko vince in te zadeve), nadaljevali s pristno slovensko harmonko in Golico, se spomnili kako lepa je Slovenija in slovesnost zaključili s Čebelicami za lahko noč.
Še pred proslavo bi lahko Ljubljanskim golobom prihranili celodnevno prisiljeno poslušanje tuliluli karavane, z bolj eko organizacijo pa helikopter pustili na Brniku.
Nebi razpravljala o cifrah stroška vsega tega, vsekakor pa bi bilo veliko lepše, kot da gledamo "pogreb" naše države -kar dejansko je in dejansko so "pogrebno slovesnost danes tudi izpeljali"- raje bi namenili denar Vegradovim delavcem (ker je bilo večinsko državno podjetje) , ki še vedno NISO dobili tistega kar so ZASLUŽILI! Lahko bi denar namenili v namene za dobrobit živalim, ki zaradi šlamparije in (ne) zakonov bijejo bitko s časom za svoja življenja! Lahko bi namenili tistim, ki nimajo več niti za kruh kaj šele za mleko, zaradi sistema, ki jih je pripeljal do tega! Ali pa porazdelili po parlamentu, pa naj si pridni delavci (kuharji, čistilke, hišniki se razume!) le-tega privoščijo ene fine počitnice, ker so si jih res zaslužili.
So pa šparali ja. Pri ognjemetu! Logično. Nekaj sem ga uspela arhivirat. Če drugo leto zmanjka denarja še za le-tega.

moje mnenje. 

Aja, pa vse najboljše dragi bratje in sestre. Želim vam samo cvetje v življenju in da vam sistem tudi blizu ne pride! ;))

Moje prve. Strele!

Kot otrok sem se grmenja in strel neverjetno bala. Vsakič ko sem v daljavi čula, da se nam približuje rompompom, sem glavo zarila v mamičino naročje in tresoče čakala kdaj bo mimo.
No, ne bom rekla, da se danes sploh ne bojim strel, ker se jih še vedno zelo, ampak ob pogledu na stvaritve narave mi vzame sapo! Neverjetna energija, ki se vali iz višav, zanimive strukture oblakov, barve neba, robusten zvok. Vse to mi, kot majhnemu otroku, pričara veliko notranje veselje.
Do zdaj sem strele lovila brez vsakršnega uspeha. Slabo naštudirana tehnika fotografiranja, nastavitve, pozicija. In navsezadnje so se moji chase-i končali pod kakšnim mostom zaradi toče, ali daleč stran od nevihte, ker sem falila smer. Zdaj se malo bolj poglabljam v različne vremenske forume, radarsko animacijo padavin in sledim zvoku.
No, do danes pač ni bilo nekih priložnosti. Ali sem gulila stol na šihtu, ali sem sladko spala ponoči, ali pa počela kaj popolnoma nepomembnega a vseeno ni bilo časa iti proti nevihti.
In danes sem, kljub paničarjenju mati (so se bali da jih bo skozi odprto okno zadela strela ) zasedla okensko polico in stopila v boj za dobro fotko. Ok, dobre jim lih ne morem rečt, so srednja žalost, ampak zame zelo pomemben rezultat.
Dogajanje zvečer:

mammatus-i

Prihajajoča nevihta

Bliskanje ob cca 23.00 uri

Po ljubljanskih poljih

Zgodba o vrani

Življenje ni vedno z rožcami postlano, ni vedno veselo, srečno in barvito. Pridejo vmes tudi dnevi in trenutki, ko nas pri srcu stisne in se nam namesto nasmeha na obraz, prikrade grenak pogled in solza ali dve.

Pri ljudeh je verjetno malo lažje. Imamo bližnje, na katerih rame se lahko prislonimo, besede s katerimi lahko vsaj malo olajšamo bolečino in izrazimo upanje. Imamo roke s katerimi lahko objamemo tistega, ki mu je hudo in potrepljamo po rami z mislijo in občutki, da smo tam, zanj. In da bomo tam tudi ostali.
Pri živalih je malce drugače. Vsaka je grajena po svoje, vsaka ima sicer svoje načine izražanja čustev in radosti. Ampak nimajo pa enakih možnosti kot ljudje. Težko si pomagajo ob nesrečah, težko pozdravijo obolelega člana njihove družine. Zato smo tukaj tudi ljudje, da jim pomagamo. Kolikor pač lahko, vsak po svoje.
Mlado vrano smo našli na kupčku peska na sosedovem vrtu. Samo ždela je in gledala v prazno. Sprva se ni umaknila, ko smo prišli zraven, tudi trznila ni. Kot da se je vdala usodi pa naj bo kar bo.
Počasi smo pristopali do nje in skušali pridobiti kanček njenega zaupanja. Prinesla sem ji hrane in vode, da se malo okrepči. in se je. Najedla in napila. Počasi je pridobivala na močeh, pričela obračati glavo in zopet gledati s prihodnostjo. Otopelost v očeh je minila in hop, vzela je pot pod noge. Ker je bila mlada in ker nas je očitno zelo hitro vzela za svoje, smo jo nesli v sosednji gozdiček, da slučajno nebi zalutala na cesto. Lahko bi jo peljali v azil, ampak ker nam je bilo zelo težko ptico, ki je že spoznala svet svobode, prikleniti na železne gavtre kletke, smo se odločili, da ostane v naravi. Tam kamor spada.
Priznam, da me še vedno matra beden občutek, da se nismo odločili prav in da je z njo karkoli narobe. pa vendar, navsezadnje taka je narava. In če že, naj narava poskrbi po svoje. Naredili nismo vsega kar bi lahko, vem. Vendar....Verjetno razumete.
Gledam optimistično in verjamem v to, da je danes vzklikala iz sosednjega hrasta svoje prijetne vesele speve nam v pozdrav. Resnično verjamem in vse dobro ji želim.

Ana z lučko

Nekega lepega sončnega majskega popoldneva, sva z Anino tetko poskušale naučiti Ano, kako se piha regratovo lučko. Pa jo je zagrabila in....Mljask, vdih v usta.
Lučke sva z ust počistile in poskušale zopet. Mljask, spet. Lučka v ustih.
Nekajkrat ji je celo uspelo, da je kakšno semenčko celo odpihnila. Ampak zelo hitro so bile spet v ustih.
Bile sva zelo vztrajne. Ampak na koncu je bila še vedno cela lučka v njenih ustih.
No, če se malo pošalim, vsaj večerje tisti dan ni potrebovala :))) In nasmejali smo se. Iz srca...:))